Posojila evropskim bankam

Fed je podpirala britanski zlati standard še po začetku krize. Dajala je posojila evropskim bankam in jih zavračala ameriški industriji, piše Zarlenga. Kljub temu pa je Anglija zlati standard dokončno ukinila leta 1931. V roku enega leta ji je sledilo 25 drugih držav. Robert Hemphill, ki je bil v takratnem času direktor posojil pri Federal Reserve bank v Atlanti, je v časopisnem članku priznal, da bi morala vlada izdati dodatni denar: »… Vlada mora izdati dodatni denar. Kmalu bo to edini ukrep, ki bo preostal. Moral bi biti prvi korak v programu okrevanja … Nikoli si ne bomo opomogli na podlagi kredita. Tudi če ga je lahko dobiti, je negotov, nezanesljiv, se ne razširja v skladu s potrebami ter se krči nepričakovano in zaradi razlogov, ki niso povezani s potrebami trgovine in industrije …« (Brown, str. 155, 156). Hemphill, ki je zaradi svoje poklicne pozicije dou­mel resnično delovanje bančnega in monetarnega sistema, je kasneje svaril. da je funkcioniranje našega finančnega sistema ena najpomembnejših tem. vrednih raziskovanja.

Kongres je bil tisti, ki je začel z odločnimi akcijami za ustavitev krize, in ne Federal Reserve. Leta 1932 je močno pritisnil na centralno banko. da je začela kupovati vladne obveznice in tako sprostila okoli eno milijar­do dolarjev v obtok. Bankirji v nasprotju z vlado niso pomagali pri premagovanju velike depresije, saj niso bili naklonjeni odobravanju posojil. Novi odbor Fed je prav tako v letih 1936 in 1937 podvojil rezervne zahteve za banke, kar je po Zarlengovih besedah zavrlo okrevanje. Glavni nasprotnik centralne banke v tistem času je bil kongresnik Louis T. McFadden, predsednik odbora za bančništvo in valuto (`Committee on Banking and CurrencY). Fed je obtoževal, da je odgovorna za nastanek depresije. Leta 1933 je v kongresu vložil predlog za razrešitev finančnega sekretarja in odbora Fed, ki pa ni bil podprt.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *